Med Veseljakovimi kandidati na Laško Glasbenem poligonu sta tudi energični dvojčici Katja Potočnik in Mihaela Čede.
Dvojčici Katja Potočnik in Mihaela Čede sta s svojo pristnostjo, nalezljivo energijo in ljubeznijo do slovenske glasbe hitro opozorili nase med Veseljakovimi kandidati na Laško Glasbenem poligonu.
In čeprav danes skupaj osvajata nove glasbene izzive, je njuna zgodba posebna že od samega začetka – njuna mama namreč vse do poroda sploh ni vedela, da pod srcem nosi dve deklici.
Ko smo se pogovarjali z njima, je hitro postalo jasno, da odgovore skoraj nemogoče ločiti. Dopolnjujeta si misli, stavke in občutke tako spontano, da se zdi, kot da ves čas dihata kot eno. In prav ta povezanost je verjetno eden od razlogov, da ju ljudje tako hitro začutijo.
Kako doživljata ves vrtiljak dogajanja na Laško Glasbenem poligonu?
Midve imava ogromno energije in res uživava v vsem. Komaj čakava vsak nov izziv in se veseliva vsega, kar pride. Lepo nama je, ker se lahko nadgrajujeva in vsak dan kaj novega naučiva. Res sva hvaležni tudi za najina moža, ki nama pomagata, pa za babice in dedke, ki popazijo otroke. Zaenkrat vse skupaj super usklajujemo in res uživava v tem.
Kaj pa sicer počneta, ko nista na odru?
Katja je finančna svetovalka, jaz, Mihaela, pa delam na Elektru Celje v omrežninskem oddelku. Drugače pa obe obožujeva konje in ježo. Obe imava tudi po dva otroka. Velik del najinih življenj pa je zagotovo petje.
Sta peli že od otroštva?
Mami pravi, da sva začeli peti takoj, ko sva prišli na svet. Najprej jokati, potem pa peti. (smeh)
Kako pa se usklajujeta glede glasbenega okusa? Imata kot dvojčici podobnega ali se ta kaj razlikuje?
Od malega sva imeli radi slovensko glasbo. Ko sva pasli konje na pašniku, sva ves čas peli in prepevali slovenske pesmi.
Seveda poslušava tudi angleško ali hrvaško glasbo, ampak slovenska nama je bila vedno najbližje. In starejši kot sva, bolj čutiva to našo glasbo in se nama zdi pomembno, da jo ohranjamo.
Ko sva bili majhni, je bila narodnozabavna glasba velikokrat označena kot “goveja muzika”. Prav spomniva se teh občutkov, kako te je bilo včasih sram povedati, da to poslušaš.
Midve sva jo imeli od nekdaj radi, ampak takrat je bilo to res nekaj, zaradi česar so te znali zafrkavati. Prav upali sva, da na kakšnem nastopu ne bo kakšnega sošolca. (smeh)
Potem pa so prišli Modrijani in “Ti, moja rožica” in takrat se je vse obrnilo. Midve sva bili takrat osmi razred in kar naenkrat je ta glasba postala nekaj trendovskega. Takrat sva se prvič res osvobodili tega strahu in sramu.
Verjetno je bilo za to potrebne kar nekaj samozavesti?
Ja, definitivno. To glasbo moraš res imeti rad. In realnost je takšna, da ni vsak za to. Vsak pevec ali glasbenik se verjetno kdaj sreča s strahom, tremo ali dvomi. Potem pa moraš iti čez to. Midve sva vseskozi gledali drugače na stvari. Mogoče tudi zato, ker sva dve. Vedno sva se lahko pogovorili med sabo, si dali podporo in vse skupaj obrnili na pozitivno. Vedno sva si govorili: “Kar te ne ubije, te okrepi.”
Kako pa so izgledali vajini začetki?
Najin stric, ki je župnik, naju je začel vključevati v različne dogodke za krajane. Tam smo pele, igrale kakšne igrice, nastopale. Z nama je takrat namreč pela tudi najina starejša sestra.
Tako so se začeli prvi nastopi. Najprej smo pele acapella po domovih za starejše, potem so prišle kakšne manjše fešte in vse skupaj je začelo rasti.
Za projekom Dvojčici pa je zanimiva zgodba. Na družbenih omrežjih sva ustvarili platformo, ker je bilo okoli naju preveč negativizma. En večer sva sedeli doma z možema in se pogovarjali, da bi bilo lepo širiti nekaj pozitivnega. Nama ni bil problem peti v živo, snemati se in objavljati na družbenih omrežjih pa nama je bilo čisto nekaj drugega. Potem sva rekli: “Dajva. Bodiva to, kar sva.” In dejansko so ljudje to zelo lepo sprejeli.
Res si izjemno dopolnjujeta stavke. Sta bili vedno tako povezani?
Ja. (smeh)
Ko sva se rodili, mami sploh ni vedela, da bova dve. Bili sva v identičnem položaju, imeli isti srčni utrip in očitno takrat tega niso opazili.
In mislim, da se to pozna celo življenje. Midve res čutiva druga drugo.
Samo pogledava se in točno veva, kaj druga misli. Samo pokimava in že veva, kaj bi radi.
Z nama nihče noče več igrati activityja, ker pri pantomimi vedno zmagava. (smeh)
